»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«
»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«
